Človek ne ve, kaj ga čaka in nikoli nisem preveč premišljevala o tem, ko pa sem dobila sina in je začel trenirati motokros, se mi je vse postavilo na glavo, prvo kar sem imela vedno v mislih je bila njegova zaščitna oprema, vedno me je skrbelo zanj, da se ne bi poškodoval.

Že kod majhen se je zelo rad vozil z kolesom, vendar to ni bila tista počasna vožnja, vedno je nekam hitel, tako me je že od nekaj strah, takrat je bila njegova zaščitna oprema čelada, enostavno nisem dovolila, da bi kdaj bil brez nje, ko se je šel vozil, pa če tudi je naredil en krog okoli hiše. 

Hitro se je to stopnjevalo in že je drvel po gozdovih, več kot je bilo lukenj in korenin, da so ga premetavale in da je skakal, bolj je užival. Kar naenkrat je začel trenirati motokros in skrbi so se začele, seveda je bila zaščitna oprema obvezna. Takrat je to bila moja prva skrb, da sem šla in kupila najboljše kar se je dalo. Mame smo po navadi tiste, ki nas neprestano skrbi, kako srečna bi bila, če tega športna ne bi treniral, a vedno ko sem videla, kako ga veseli in kako dober je sem se sama bojevala z strahom, da si kaj ne naredi. Res je, da je zaščitna oprema danes res dobra in lahko prepreči hude poškodbe, tega sem se zavedala, a že sam majhen padec je zame bil velik stres.

Če vam po resnici povem, takrat ko je treniral motokros sem šla raje stran, ker če sem ga gledala, sem bila v stresu, zaščitna oprema ga je varovala, vendar ta hitrost, ti ovinki in poskoki so bili tisti, ki so mi dajali strah v kosti. 

Še danes hodim na treninge z strahom, vedno preverim, da je vsa zaščitna oprema in da začne trening pravilno oblečen, šele takrat grem stran.

 …