S prijateljem opraviva izpit za voditelja čolna. Tritedenski tečaj sva opravila kar v domačem mestu, na zaključni izpit pa sva morala na našo obalo, kjer je izpitni center. Dobro naučena, navtični priročnik poznava skoraj na pamet, sediva in čakava v veliki sejni sobi izpitnega centra, da prideva na vrsto. Pred nama je kar nekaj tečajnikov prišlo iz izpitne sobe z žalostnimi pogledi, niso opravili ustnega preverjanja znanja. Midva, polna znanja in samozavesti uspešno opraviva zagovor, drugega sploh nisva pričakovala.

Dobre volje se voziva nazaj proti domu. Prva ovira je preskočena, naslednja ovira se imenuje gumenjaki. Za kakšno drugačno plovilo sva preveč oddaljena od morja, gumenjaki pa so lahki in enostavno jih je s pomočjo prikolice ali pa kombija prepeljati do morja. Letošnji poletni dopust bo podrejen samo vožnji z gumenjaki, zato smo rezervirali hišico ob morju na manjšem otočku. Do potankosti se morava naučiti vožnje z njimi, v tečaju namreč prakse ni bilo, samo teorija. Tako, da če želiva tekmovati na jesenskem tekmovanju gumenjakov v našem mestu, morava pridobiti ogromno prakse in verjame, da če bova trenirala na morski vodi, ki je precej zahtevnejša od jezer in rek pri nas, na tekmovanju ne bova imela težav. Dirka z gumenjaki je tradicionalna na našem velikem jezeru ob mestu. Do letos smo hodili na te dirke samo kot gledalci, letos prvič kot tekmovalci. Najini prijatelji so samo zmajali z glavami, ko so izvedeli za novico, da sva prijavljena na to tekmovanje. Trening in nabiranje izkušenj pa ni bilo tako lahko kot sva si predstavljala.

Eno je biti teoretično maksimalno pripravljen in naučen, vse drugo pa je praksa oziroma vso to teoretično znanje pretopit v prakso. Morska voda nama je povzročala kar nekaj težav, pravzaprav valovi. K sreči jih na jezeru ne bo. V treh tednih dopusta na morju sva vsak dan po deset ur na dan trenirala in zdaj sva pripravljena na domačo tekmo z gumenjaki.…