Zopet je tu pravljični december in gasilci so na delu, da poleg tega, da srbijo za našo varnost, poskrbijo tudi, da prejmemo koledarje ter se spomnimo na njih, da so odvisni od naših donacij. In tako so tudi letos od vrat do vrat hodili gasilci ter nam vsakemu posebej zaželeli prijetno novo leto.

Vsako leto doniram vsaj manjši znesek, da vsaj malo prispevam k njihovemu lažjemu delu. Vem, da ni veliko, ampak če nas bo več takih, ki bomo donirali vsak nekaj, se lahko na koncu zanje nabere zelo veliko. Ker je pa trenuten položaj resnično nevšečen, saj gasilci ne morejo niti organizirati veselic, pa še toliko bolj potrebujejo kakšen evro več. Zato sem jim letos namenila kar dvojni znesek, kakor ga namenim običajno.

Res so pridni in ustrežljivi ni kaj. Vsako leto se decembra se gasilci peš odpravijo od vrat do vrat, da podelijo koledarje, pomagajo nam v nesrečah, mnogo jih dela za to prostovoljno in še vedno so nasmejani. Včasih se mi zdi, da sreča res ni v denarju, ampak v tem koliko dobrega narediš. Ne da ne potrebujemo denarja, ampak, da ga ne vidimo kakor dejavnik sreče, kljub temu da nam omogoča marsikaj. Včasih me zamika, da bi bila tudi jaz del tega, ampak, kot prvo ne bi fizično zdržala, kot drugo pa žal ne morem opravljati prostovoljnega dela, ker potrebujem plačano delo. Da bi pa delala dvojno delo pa enostavno, ne bi šlo. Vsekakor ni vsako delo vsakomur namenjeno.

So pa zagotovo gasilci tisti, ki opravljajo zelo spoštljivo delo. In premalo nas se tega zaveda. Preveč je cenjen blišč in premalo človeško dobro delo, kar je čisto zgrešeno. No, sicer pa mislim, da nas je vedno več takih, ki raje opazimo delo, kot ga opravljajo gasilci kakor pa nekoga, ki je naredil posel za milijon evrov.…