Moji zobje so slabi, odkar se jih spominjam in odločila sem se, da si naredim zobne prevleke. To ni bila lahka odločitev. Sprva sem se obremenjevala, koliko me bo stalo, na koncu, ko sem čakala na svoje zobe, pa me je bilo pošteno strah, kako bom izpadla. Na začetku, ko mi je zobozdravnik začel delati, sem bila srečna, komaj sem čakala nove zobe. 

Prav vse bolečine sem zdržala, najbolj je bolelo brušenje, vendar sem imela v mislih lep nasmeh. Potem je prišel čas čakanja na zobe, približno en teden. Ta teden sem izgubila kakšne kilogram, ker nisem mogla normalno jesti, saj sem imela vse zgornje zobe zbrušene. Nekako sem se ukvarjala s tem, kako naj jem in kaj naj jem. Potem pa je zazvonil telefon, da naj pridem, da dokončamo zobe.

Ne morem vam povedati, kako je mene stisnilo, kako sem bila prestrašena in v stresu. Nikakor se nisem mogla umiriti, kajti naenkrat se je po moji glavi motalo ogromno vprašanj:

• Kakšni bodo zobje?
• Mi bodo všeč?
• Kaj, če si bom grda?
• Kaj, če se mi vnamejo dlesni?
• Kaj, če ne bom zadovoljna z barvo?

Nisem se mogla umiriti. Ko sem se naslednji dan peljala k zobozdravniku, vam lahko povem, da se polovico poti sploh ne spominjam, ker sem bila v stresu. Cela prestrašena sem se usedla na stol in čakala, da mi končno pokaže moje zobe. Ko sem jih videla, me je stisnilo, kajti nisem, si prestavljala sebe s temi zobmi. Prišel je končni trenutek, ko sem se mogla pogledati v ogledalo. Tega občutka ne bom nikoli pozabila. Takrat sem si želela biti sama, ker sem vedela, da me bodo preplavila čustva, pozitivna ali negativna. 

Moj nasmeh je bil prekrasen in moje solze v očeh so bile k sreči solze sreče. …